Naj spremembe
na dan 19.02.2019


Oznaka Vrednost % Spr.
TR1R 0,201 99,01
TR1R 0,201 99,01
TR1R 0,201 99,01
ITBG 0,400 99,00
ITBG 0,400 99,00
 
Povej naprej  |  A-  |  A+  |  Natisni


Delnica – lastniški vrednostni papir, ki ga izda delniška družba, imetniku pa v osnovi zagotavlja tri pravice:

- udeležbo na dobičku družbe (dividenda),
- glasovanje na skupščini delničarjev,
- izplačilo ustreznega zneska ob likvidaciji premoženja družbe.

Delnice se najpogosteje pojavljajo v dveh oblikah in sicer kot redne delnice (imetniku zagotavljajo zgoraj predstavljene pravice) ter prednostne delnice. Slednje običajno nimajo glasovalne pravice, imajo pa določeno prednostno dividendo. Prednostne delnice se lahko pod določenimi pogoji (zapisanimi v statutu družbe) konvertirajo v navadne redne delnice.

V zvezi z delnicami se pojavljajo tri različne vrednosti, ki pogosto zmedejo tiste, ki so s tem področjem slabše seznanjeni, zato je prav, da na tem mestu osvetlimo te posebnosti:

- nominalna vrednost – osnovni delniški kapital razdeljen na določeno število delnic, od katerih ima vsaka ustrezno nominalno vrednost. Po Zakonu o gospodarskih družbah imajo lahko redne delniške družbe v Sloveniji nominalno vrednost delnice samo 1.000 SIT ali večkratnik te vrednosti. S prehodom na evro se uvajajo t.i. kosovne delnice brez nominalne vrednosti. Nominalna vrednost je zgolj pravna kategorija in nima vpliva na tržno vrednost delnice.
- knjigovodska vrednost – razmerje med velikostjo celotnega kapitala in številom izdanih delnic, pri čemer je potrebno vedeti, da je osnovni kapital samo ena od sestavin celotnega kapitala (druge so še kapitalske rezerve, rezerve iz dobička, prenešeni čisti poslovni izid, čisti poslovni izid tekočega leta, prevrednotovalni popravki kapitala), zato je knjigovodska vrednost delnice običajno višja od nominalne vrednosti;
- tržna vrednost – vrednost, ki se oblikuje kot rezultat ponudbe in povpraševanja na trgu vrednostnih papirjev. Nanjo vplivajo v prvi vrsti tekoče poslovanje družbe in pričakovanja vlagateljev o poslovanju v bodoče.

Obveznica – dolžniški vrednostni papir s katerim izdajatelj jamči imetniku, da mu bo ob dospelosti izplačal glavnico dolga s pripadajočimi obrestmi.
Po svoji funkciji je obveznica instrument s katerim izdajatelj na trgu vrednostnih papirjev pridobi finančna sredstva potrebna za izvedbo svojih projektov, ne da bi s tem posegel v strukturo kapitala družbe.
Za razliko od delnic, imetniku obveznice ne pripadajo nikakršne glasovalne pravice ali udeležba na dobičku družbe. Glede na dejstvo, da za obveznosti iz izdanih obveznic jamči izdajatelj s svojim premoženjem, je pri odločitvi za nakup obveznice pomemben kreditni rating izdajatelja. Za najbolj varne po teoriji veljajo državne obveznice (čeprav je tudi med posameznimi državami po svetu velika razlika v plačilni sposobnosti), zato običajno nudijo najnižjo obrestno mero. Bolj tvegane so podjetniške obveznice, kjer je višina obrestne mere sorazmerna z bonitetnim ratingom, ki ga dosega posamezni izdajatelj obveznice. Podjetja, ki jim mednarodne bonitetne hiše izdajo najvišje ratinge (visok rating pomeni nizko tveganje plačilne nesposobnosti) lahko izdajo obveznice z nižjimi obrestnimi merami, kot podjetja z nizkimi bonitetnimi ocenami. Slednja morajo potencialnim kupcem obveznic ponuditi višji donos, da bi bili ti pripravljeni sprejeti višje tveganje, ki ga taka obveznica prinaša.

Vzajemni sklad – skupek premoženja, ki ga upravlja družba za upravljanje. Gre za t.i. »odprte sklade«, kar pomeni, da premoženje ni razdeljeno na točno določeno število enot.
Vlagatelj lahko kadarkoli pristopi ali izstopi iz sklada, enota premoženja pa se obračuna glede na čisto vrednost premoženja sklada. Družbe za upravljanje premoženje vzajemnih skladov vlagajo v različne oblike naložb, v skladu z naložbeno politiko, definirano v prospektu posameznega vzajemnega sklada.
Čista vrednost sredstev sklada je seveda odvisna od gibanja posameznih naložb, v katere je sklad vložil svoja sredstva. Družba za upravljanje si za svojo storitev zaračuna letno upravljalsko provizijo, vsak vlagatelj pa posebej plača še enkratno vstopno ali izstopno provizijo (včasih kar oboje).

ETF – Exchange traded fund – gre za indeksni investicijski sklad, ki sledi gibanju izbranega borznega indeksa.
V zadnjih letih postaja priljubljena oblika naložbe, saj v primerjavi z vzajemnim skladom nudi nižje upravljalske provizije. To pa je posledica manj aktivnega upravljanja takega sklada, saj družba za upravljanje premoženje sklada enostavno prilagodi strukturi izbranega indeksa in ga nato ne spreminja.
Upravljalec takega sklada se torej ne bo trudil maksimirati premoženja vlagateljev ampak bo zgolj sledil gibanju borznega indeksa. Vlagatelj sam mora izbrati pravi trenutek za vstop in izstop iz indeksnega sklada.
Med najbolj priljubljene ETF sodijo panožni, ki slediju gibanju delnic po posamezni gospodarski panogi in s tem vlagateljem omogočajo izkoriščanje ugodnih gospodarskih ciklov.

Med ostale vrednostne papirje se uvrščajo še zakladne menice, blagajniški zapisi ter različni izvedeni finančni instrumenti kakršni so opcije, terminske pogodbe itd. Predvsem slednji so primerni zgolj za dobro poučene vlagatelje, ki poznajo njihove lastnosti, sicer pa veljajo za izredno tvegane instrumente.

Simetrična / asimetrična porazdelitev donosov - simetrični donos izvedenega finančnega instrumenta pomeni možnost enake magnitude dobička ali izgube. Terminska pogodba (forward ali futures) je tipičen primer instrumenta s simetričnim donosom, saj ima kupec možnost ustvariti tako dobiček kot izgubo v enakem obsegu. Na drugi strani pa so opcije kot primer instrumenta z asimetrično porazdelitvijo, saj je pri njih možna kombinacija visokega dobička in omejene izgube ali omejenega dobička in visoke izgube.

Količnik P/E je razmerje med tečajem delnice in dobičkom na delnico. Višji P/E pomeni, da so vlagatelji pripravljeni plačati več za vsako enoto dobička, kot nižji P/E. Dolgoročni P/E na razvitih trgih se v povprečju giba okrog 14.

Dividendni donos kaže razmerje med višino dividende in tečajem delnice. Dolgoročni dividendni donos se na razvitih trgih v povprečju giblje okrog 4%.

Trajanje (duration) je izjemno pomemben in pogosto spregledan vidik vrednotenja finančnih instrumentov. Gre za občutljivost cene finančnega instrumenta na spremembo donosa istega finančnega instrumenta. Ta koncept je najpogosteje uporabljan pri obveznicah, kjer so donosi predvidljivi. Malokdo pa ve, da lahko ta način s pridom uporabimo tudi pri vrednotenju delnic, še posebej največjih in najbolj stabilnih blue-chipov, ki imajo prav tako dolgo zgodovino izplačevanja stabilnih dividend. Pri teh delnicah je trajanje pravzaprav inverzna funkcija dividendnega donosa s čimer si lahko zelo poenostavimo izračun. Če smo v prejšnjem odstavku ugotovili, da je povprečen dolgoročni dividendni donos okrog 4%, lahko izračunamo, da je trajanje delnic v povprečju 25 let (1/4%). To je zelo pomembno zaradi investicijskih horizontov posameznih vlagateljev. Nižji tečaji delnic pomenijo krajše trajanje in v takih obdobjih je smiselno povečevati izpostavljenost delniškim trgov, ko pa se trajanje podaljša občutno preko povprečja, je bolje zmanjševati izpostavljenost rizičnim naložbam.